.JE SEN...

Jesen je čas sprememb. Če se spomladi narava prebuja v cvetoče zelenje, je jesen, njen protipol, čas pisanih barv padajočega listja, zadnji krik pred tišino ali pa le živahna priprava na daljši spanec. Letni časi so že dolgo metafora življenjskega cikla: rečemo “jesen življenja”, a cvetje ima v jeseni samosvoj žar. Sprememba v naravi odseva spremembo na telesu: jesen je lahko tudi čas levitve, čas, ko vse odvečno odpade, da se lahko – skozi zimski počitek – znova prerodi v nove sanje.

Razstava Nine Bric se tokrat osredotoča na telo in njegovo spreminjanje. V središču je statična ženska figura, morda arhetip, nespremenljivo bistvo. Obkrožena je z vrsto začasnih metamorfoz, projekcij, v katerih se igrivo opazuje in morda beleži sebe, kakršna je ali bi želela biti, ali morda celo kot jo vidijo drugi. Gre za igro odsevov, ki pa so vendarle začasni, morda zato, ker so odvečni. Podobe, inventivno zarisane na post-it lističe, bodo slej ko prej odpadle kot listje z dreves, medtem ko bo bistvo figure še naprej kraljevalo v središču. Razstava kot levitveni obred simbolnega očiščenja, iz katerega se bo osrednja protagonistka gotovo prebudila še močnejša. Jesen je (najlepši) sen.